Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z Britto Bilač, eno prvih junakinj slovenskega športa, o obdobju, ko je razpadajočo Vzhodno Nemčijo zamenjala za nastajajočo Slovenijo, o velikih uspehih in tudi o tem, zakaj ji prija, da je ljudje na ulici ne prepoznajo več.
Pred skorajšnjim dvoranskim svetovnim prvenstvom, ki bo prihodnji konec tedna v Torunu, smo klepetali z žensko, ki je podpisana pod eno prvih odmevnejših zgodb slovenske atletike in športa, Britto Bilač.
Leta 1994 je kmalu po tem, ko je začela zastopati njene barve, Sloveniji prinesla prvo medaljo z velikih atletskih tekmovanj in v Helsinkih postala evropska prvakinja. Leto pozneje je poskrbela še za prvo slovensko medaljo na dvoranskih svetovnih prvenstvih – bila je svetovna podprvakinja.
Njena življenjska zgodba je skoraj filmska. Odraščala je v Vzhodni Nemčiji in od blizu doživela padec Berlinskega zidu, k nam pa je po poroki z nekdanjim zelo uspešnim skakalcem v daljino Borutom Bilačem prišla ravno v prelomnih trenutkih, ko je Slovenija postala samostojna država. Svoj novi dom, ki je to ostal do danes, je takoj vzljubila.
“Slovenci so me res lepo sprejeli in me hitro vzeli za svojo. Od takrat do danes mi niti za trenutek ni bilo žal, da sem postala Slovenka,” se danes 58-letna legendarna nekdanja atletinja, ki je že več kot 30 let slovenska rekorderka v skoku v višino (2,00 metra), spominja obdobja, ko je prišla k nam in hitro postala ena glavnih figur slovenskega športa. Nenazadnje je bila leta 1994 izbrana za slovensko športnico leta.
Prav posebna čast jo je doletela tudi lani. Imenovana je bila v Hram slovenskih športnih junakov. “To je lepa, po drugi strani pa tudi grozna nagrada, saj se ob njej počutiš res starega,” se je ob tem zasmejala prijetna sogovornica, ki je nerada v središču pozornosti. Verjetno tudi zaradi tega je pred začetkom pogovora povedala, da nima povedati veliko pametnega. Zmotila se je.
Kaj danes počnete?
Delam, služim denar, počivam, gledam Netflix, učim se še enega jezika … Sem samostojna podjetnica, delam za raznorazne ljudi, veliko tudi za Mass, ker se poznava s Sašom Apostolovskim. Ne delam nič vznemirljivega. Ne pogrešam čisto ničesar. V atletiki me ni več. Malo sem izgubila stik.
Pogrešate atletski svet?
Ne, samo takrat, ko so velika tekmovanja. To bi rada šla gledati v živo, ampak mi ne nanese. Spremljam samo velike tekme. Nazadnje sem bila 2023 na svetovnem prvenstvu v Budimpešti, ker je bilo blizu. Uživala sem. Odlično prvenstvo. Ta občutek, ko vohaš tartan … Super je bilo.
No, lani ste bili tudi v Mariboru na ekipnem evropskem prvenstvu druge divizije …
Da, res je. Luštno je bilo. Odlična organizacija, odlična tekma. Ponavadi v teh manjših krajih ni tako dobro.
Tja ste bili povabljeni, ker ste bili sprejeti v hram slovenskih športnikov. Kaj vam to priznanje pomeni?
Presenetilo me je. Ne vem pa, kaj točno to pomeni. Je pa lepa nagrada, po drugi strani pa grozna, saj gre za neko nagrado za življenjsko delo. Počutiš se res starega. (smeh)
Vas je po koncu kariere kdaj še potegnilo, da bi skakali?
Ne. Čisto nič. Moj čas je mimo. Nazadnje sem skočila leta 1999. To je to. Naj zdaj mladi skačejo. Tudi ko sem končala kariero, s tem nisem imela težav.
Upokojila sem se zaradi poškodbe, šla sem na operacijo in so mi rekli, da za normalno življenje bo okej, za kaj več pa verjetno ne. S tem sem se sprijaznila, vpisala sem se na fakulteto, rodil se mi je prvi otrok … In tako je bilo. Čas mine res hitro. Hči bo letos stara 24, sin pa 18 let.
Vrhunski šport že dolgo časa ni več zdrav. Marsikdo po koncu kariere čuti posledice nenehnih treningov in tekmovanj. Tudi vi?
Moram potrkati na les, vse je okej. Tudi s tetivo nimam več težav. Sicer pa se s športom sploh ne ukvarjam. Poskusila sem s pilatesom, jogo … Ampak to ni zame.
Še kaj obujate spomine na atletske čase, kje imate spravljene medalje in priznanja?
Ne, nikoli. Medalje so v omarah, v škatlah.
Tudi tista za naslov evropske prvakinje iz Helsinkov?
Tudi tista. (smeh)
Ljudje vas še prepoznajo?
Vedno manj. To mi je všeč. Da pridejo povsem neobremenjeni. Kot se obnašaš, se obnašajo do tebe. Nimaš nobenega bonusa. Nisem rada v središču pozornosti. Tega ne potrebujem. Takrat je bilo okej, to gre z uspehi in je tudi dobro za sponzorje, zdaj pa so ti časi mimo. Ko sem končala kariero, sem postala mama, študirala sem … Imela sem več kot preveč dela sama s sabo, da bi pogrešala kakršnokoli pozornost.
V Slovenijo ste se preselili iz Vzhodne Nemčije, kjer ste odraščali in tudi dosegli prvi velik uspeh. Povejte nam, kakšno je bilo življenje v socialistični državi pod močnim vplivom Sovjetske zveze, ki je bila politično, gospodarsko in ideološko precej drugačna od današnje Nemčije?
Jaz zase lahko rečem, da sem imela zelo lepo in srečno otroštvo. Manjkalo mi ni nič. Sistem je bil, kakršen je bil, ampak vsi smo imeli stanovanja, za jesti, brezplačno šolanje, atletika in vsi treningi so bili brezplačni.
Dobro, nismo imeli vsak dan banan, ampak jaz sem se počutila dobro. Ko sem kdaj ponoči prišla s kake tekme, sem ob enih ponoči hodila kilometer do doma s tisto torbo, pa me nikoli ni bilo strah. Vem, da imajo nekateri ljudje tudi drugačne zgodbe, ampak meni je bilo lepo.
Kakšen je bil v državi odnos do športnikov?
Sistem je bil zelo dober. Mene so odkrili v šoli, kjer so spremljali talente. Dobila sem vabilo za trening center, potem še za športno gimnazijo. Šolanje je bilo prilagojeno treningom, imel si masaže, prehrano … Vse, kar spada zraven. Športniki so imeli poseben status, predvsem tisti z olimpijskimi medaljami.
Kaj vam je prinesla kolajna, ki ste jo Vzhodni Nemčiji prinesli ravno v izdihljajih države na evropskem dvoranskem prvenstvu leta 1990?
Dobila sem enosobno stanovanje v najem. To je bilo super, sicer pa prav prepoznavna nisem bila. Vzhodna Nemčija je imela namreč ogromno vrhunskih športnikov. Že samo atletov, potem pa še kup izjemnih posameznikov iz preostalih športov.
Le nekaj mesecev pred tem uspehom je padel Berlinski zid. Kako ste od znotraj doživeli enega največjih geopolitičnih premikov v sodobni evropski zgodovini?
To je bil neverjeten dogodek. Saj se je že prej čutilo, da se nekaj kuha, ampak nihče ni vedel, kako se bo končalo. Tisto noč sem prespala, saj sem morala v šolo. Zjutraj smo pa na radiu iz Zahodnega Berlina slišali, da so meje odprte.
Bili smo začudeni, nismo mogli verjeti. Malce smo bili izgubljeni. Kar naenkrat ostaneš brez sistema, ki ga poznaš celo življenje. Bilo je podobno kot v času korone – nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo.
Prav dolgo pa tam niste ostali. Malo za tem je v vaše življenje prišla Slovenija.
Da. Leta 1990 sem osvojila kolajno in potem šla na “usodne” priprave v Italijo, kjer sem spoznala Boruta. Takrat sem se hitro odločila za selitev.
Zanimivo je, da ste prišli ravno v času, ko je tudi na teh prostorih prišlo do velikih sprememb. Slovenija se je osamosvojila, iz socializma prehod v kapitalizem … Kako je bilo?
Spomnim se, da sem junija prišla in si rekla: kaj je zdaj to? Ravno ko se želim preseliti sem, se začenja vojna. Grozno je bilo, ampak se je hitro umirilo.
Kako smo vas sprejeli Slovenci?
Super. Nikoli nisem imela nobenih težav.
Kako pa ste se privadili na novo okolje, jezik …?
Z jezikom nisem imela težav. Bila sem mlada in zagnana, hitro sem se naučila. Pred tem sem se osem let učila ruščino, zato mi je bilo verjetno lažje.
Kmalu ste v slovenskem dresu začeli nizati uspehe. Leta 1994 ste zablesteli v Helsinkih in postali evropska prvakinja.
Ta sezona je bila dobra kljub temu, da sem bila ves čas poškodovana. Ko sem tekmovala, sem vseskozi izboljševala svoj osebni rekord. Na samem evropskem prvenstvu nisem računala, da bom tako dobra. Želela sem si skočiti dobro, morda celo upala na kakšno kolajno, zmage pa res nisem pričakovala. To je bilo zame veliko presenečenje. Zelo sem bila vesela.
Finale ženskega skoka v višino je bil na sporedu zadnji dan prvenstva. Bili smo v tistem študentskem naselju, tam smo spali in jedli. Potem je bila tekma in začelo je deževati. Jaz sem dež sovražila, za skok v višino seveda ni primeren. Hitro gre lahko kaj narobe. Vedno sem cincala, ko je bil kak dež. Vmes je posijalo tudi sonce, oni pa so stezo tudi sušili in je šlo. K sreči ni bilo mrzlo in mi je uspelo. Imela sem fokus in je šlo.
Kaj se je dogajalo po finalu?
Ne vem, ne spomnim se. Morala sem na doping kontrolo, bila sem zadnja. Preganjali so nas, bilo je konec tekmovanja, morala sem na proglasitev. Dekleta so se urejala, šminkala … Preostali dve dobitnici medalje sta bili urejeni, našminkani … Jaz pa sem prišla direktno s tekmovališča, iz doping kontrole. Vse se je dogajalo zelo hitro. Himna, medalja … Kar mimo je šlo.
Slovensko himno, Zdravljico, ste znali?
Poznala sem jo, a je nisem pela. Predvsem sem bila vesela, da sem zmagala in dobila medaljo. Ko sem prišla nazaj, pa me je presenetilo, koliko Zdravljica Slovencem pomeni in kakšen nacionalni naboj so imeli. Res je bilo lepo. Vsi so me imeli radi in bili ponosni, da sem osvojila medaljo. Ogromno raznoraznih sprejemov me je čakalo. Povsod sem bila. Zelo sem bila priljubljena.
Ljudje so vas pogosto ustavljali na ulici?
Da, nenehno, bila sem precej prepoznavna. Ni me bilo težko opaziti, saj že tako štrlim ven, ker sem visoka. (smeh) Je pa bilo v glavnem lepo, pozitivno.
Slabih izkušenj zaradi tega, ker ste bili Nemka, niste imeli?
Vedno se seveda najde kdo, ki se sprašuje, kako je lahko nominirana za Slovenko leta, za športnico leta in podobno, če ni Slovenka, to je normalno, ampak ni bilo nič hudega. V glavnem je bilo zelo pozitivno. Slovenija me je res lepo sprejela.
Ob koncu leta ste bili razglašeni tudi za športnico leta. Vas je to presenetilo?
Da, me je, saj so bile tistega leta na sporedu tudi olimpijske igre v Lillehammerju. Presenetilo me je, da sem zmagala jaz, saj sta Katja Koren in Alenka Dovžan osvojili bronasti medalji v smučanju, ki je bilo takrat v Sloveniji še bolj priljubljeno, kot je danes. Zato sem bila presenečena, a je bilo seveda lepo. Najboljša sva bila jaz in Jure Košir.
Malo za tem ste v Barceloni poskrbeli za nov uspeh. Na svetovnem dvoranskem prvenstvu ste Sloveniji prinesli še srebrno kolajno.
Luštno je bilo, v dvorani sem vedno rada skakala, saj je to poseben ambient. Dvorana je manjša, toplo je, občinstvo je bližje … V dvorani sem vedno uživala. Bila sem dobra, v dobri formi.
Škoda, da nisem zmagala, je bilo pa na stopničkah zelo zabavno. Prva je bila Romunka Alaina Astafei, ki je tekmovala za Nemčijo, tretja Nemka Heike Henkel, druga pa jaz. Spomnim se, da je bilo glede tega kar komično. Z Alino in Heike smo se temu smejale.
Sem bila pa medalje zelo vesela, čeprav mi je bilo žal, da nisem zmagala, saj sem bila v dobri formi. Ko enkrat osvojiš kolajno, jo želiš osvojiti na vsakem tekmovanju. Mi je pa tista iz Helsinkov vseeno bolj pri srcu, saj je zlata, pa še zelo lepa. Notri so neki naravni kamni. Zelo je unikatna.
Dan za tem je medaljo osvojila še Brigita Bukovec, ki je bila tretja na 60 metrov z ovirami.
Da, bila sem na tribuni in navijala. Zelo sem bila vesela, da ji je uspelo. V reprezentanci je bil prisoten timski duh, ni nas bilo veliko, pa smo prinesli dve medalji. Super je bilo.
Ste z Brigito in preostalimi atletinjami oziroma atleti še kaj v stikih?
Sva. Ne pogosto, ampak sva. Lepo se je sem in tja slišati, malo preveriti, kako si, kaj počneš. Luštno je ohranjati stike. Podobno je tudi z Alenko Bikar in Marijo Šestak. To pa je to. Preostali stiki so se malce razgubili.
Na olimpijskih igrah ste žal ostali brez kolajne. Veliko obžalovanje?
Škoda, res. Leta 1992 v Barceloni verjetno še nisem bila mentalno pripravljena za tako veliko tekmovanje. Komaj sem prišla v finale in se tudi tam nisem dobro odrezala. Enostavno me je vse prevzelo. Na polnem stadionu v Barceloni je bilo 80 tisoč gledalcev. Noro je bilo, tega nisem bila vajena. Nisem bila zbrana, enostavno nisem mogla skočiti višje, kot sem.
Leta 1996 v Atlanti sem se pa 14 dni pred tekmo poškodovala, tako da sem bila vesela, da sem sploh nastopila. Škoda … Kaj naj rečem drugega? Škoda. Razočarana sem bila, ampak to je pač del športa. Vedno moraš naprej.
Kako to, da vas v atletiki ni več?
V teh funkcionarskih vodah se nisem našla. Pred desetimi leti sem bila na Atletski zvezi Slovenije eno leto zadolžena za marketing in pridobivanje sponzorjev, a se v tem nisem prepoznala.
Kako težko je v atletiko prinašati sponzorski denar?
Zelo. Kamorkoli sem poklicala, so dejali, da so sponzorska sredstva že porabili. Za odbojkarje, rokometaše, smučarje … Težko se je znajti v poplavi športov. Sploh če nimaš kolajn. Njih zanimajo predvsem uspehi in to, koliko je kdo prisoten v medijih. Ni bilo lahko.
Se vam zdi, da slovenska atletika v medijih nima prostora, kot bi si ga zaslužila?
Ne vem. Tisti, ki prihajamo iz atletike, gledamo na to drugače in vemo, kaj pomeni že to, da sploh prideš na svetovno prvenstvo. Širša javnost pa na to gleda drugače. Slovenska javnost je od vseh dobrih rezultatov razvajena. Če v atletiki ni medalje, potem je manj vidna. Težko je v poplavi uspešnih slovenskih športnikov priti do pozornosti.
Eden, najpomembnejši od teh športov je nogomet, v katerega je vpet vaš sin, Max Bilač. Kako je zdaj od zunaj spremljati kariero športnika?
Lepo mi je. Vesela sem, da ni v atletiki, saj je za otroke vedno težko, če gredo po isti poti kot starši. Ali so to filmski igralci, glasbeniki ali pa seveda športniki oziroma karkoli. Vedno jih primerjajo s starši. On je šel po svoji poti, vzljubil je nogomet, vesela sem zanj.
Danes je star 18 let, a je že več let zdoma. Trenutno je član Atalante in živi v Italiji. Se je bilo težko sprijazniti s tem, da ga ni več doma?
On je že s 15 leti odšel v Novo mesto, potem v Maribor, na koncu v Italijo. Že tri leta ga ne videvam več. Seveda mi je bilo hudo, ko je odšel od doma. Sploh zato, ker je tudi hčerka skorajda istočasno odšla živeti k fantu. Kar naenkrat sem doma ostala sama. Nekaj časa je bilo težko. Kar naenkrat je bila hiša prazna, ampak tako kot vedno sem se znašla. Zdaj mi je luštno.
Ga v Bergamu pogosto veliko obiskujete?
Ne, sploh ne. Tega niti ne želi. Nikoli ni rekel, da ima domotožje. To je želel. Odšel je tja in užival na polno. Odlično se je znašel. Hitro se je naučil italijanskega jezika. Nima težav z navezovanjem stikov.
Glede na to, da sta bila oba njegova starša vrhunska atleta, bi bil verjetno lahko tudi zelo dober atlet?
Da, ima atletske gene. Res je visok. Ima 1,97 metra in je suh. Vedno, ko ga gledam, si rečem, da je škoda, ker ni skakalec v višino. Ima res atletsko postavo, ampak o tem, da bi treniral atletiko, ni nikoli razmišljal. Želeli so ga imeti tudi v košarki, a je na koncu izbral nogomet.
Nemčijo še kaj obiščete?
Enkrat na leto, to je to. Starša sta še živa, hvala bogu. Imam tudi polsestro in polbrata. Smo v stikih. Danes to ni več težko. Lani sem bila na obletnici gimnazije.
So vas družina in prijatelji v Sloveniji obiskali?
So in prav vsi so bili navdušeni. Kdorkoli iz Nemčije je prišel k nam, je bil presenečen. Res čisto vsak, od družine, prijateljev in sošolcev, ki so bili v Sloveniji, je bil šokiran, kako lepo državo imamo. Niso mogli verjeti svojim očem.
Koliko pa se ob takšnih obiskih še počutite Nemko?
To je že pozabljeno. Jaz sem Slovenka.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!